Gozd potrebuje gospodarja

26 aprila, 2024
0
0

Članek lahko berejo naročniki

Postanite naročnik časopisa Kmečki glas in dostopajte do vseh vsebin.

Če ste že naročnik, se prijavite TUKAJ.

70 letno onemogočanje rabe gozdne posesti

V Rakah, opuščenem hribovskem naselju, globoko skritem v gozdu nad Kužljem ob Kolpi, smo nedavno obiskali upokojenega urarja Jožeta Račkega. Njegova domačija je obkrožena z nekaj pašniki in ruševinami nekdanjih kmetij, ki jih prerašča gozd. Tu včasih zapade tudi do meter in pol snega in skorajda onemogoči prevoznost skoraj 10-kilometrske gozdne ceste do najbližjega kraja oz. glavne državne ceste in Banja Loke. Njegov pokojni oče se je vse od konca druge svetovne vojne boril za vračilo odvzetih gozdnih posesti in za možnost gospodarjenja s posestjo, Jože pa se s tem ubada od 80. let prejšnjega stoletja. Žal še danes ne more gospodariti s svojo gozdno posestjo, kljub iskanju pravice celo na Ustavnem sodišču in kljub temu da je pravico do posesti pravzaprav dobil. Tako je zaradi počasnosti pristojne birokracije, morda včasih tudi njenega namernega zavlačevanja.

»V Rakah so bile pred 2. svetovno vojno štiri domačije, na katerih je živelo 88 ljudi,« nam pove Jože in doda: »Leta 1942 so Italijani Rake požgali in začasno smo se preselili v Dolnjo Brigo v zapuščeno nemško hišo. Leta 1950 pa je k očetu prišla Udba in mu postavila pogoj – ali k nam v službo ali ven iz hiše. In smo se preselili v hrvaški Kuželj, ki leži prek Kolpe, od koder je bila doma mama. Tam je bilo dobro, dokler ni prišla osamosvojitev Slovenije in Hrvaške, torej do takrat, ko sta nastali dve novi državi. Potem pa se je tudi tam začelo: Ti si Kranjec, kaj boš ti pri nas. In sem hišo leta 2006 uspel prodati ter se po 50 letih preseliti nazaj v Rake, kjer sem večinski dedič in kamor sem se vseh 50 let vračal. Včasih se tu ni gledalo, ali si s Hrvaške ali Slovenije – to so bili naši kraji. Tu v Rakah sem si zgradil novo hišo in obnovil ostala poslopja naše nekdanje domačije. Iz naše rodbine izhaja tudi dr. Franjo Rački, rojen v Fužinah, ki ga Hrvatje častijo kot očeta hrvaškega modernega kritičnega zgodovinopisja in ustanovitelja ter prvega predsednika takratne Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti. Od tu, na razdalji 20 kilometrov v in ob dolini Kolpe, nas izhaja 40 poklicnih urarjev, ob tem pa še 180 samoukih, ki jim tu narečno pravimo urmoharji. Za poklicnega urarja sem se izučil v Zagrebu in takrat so me v šoli vsi klicali Franjo, nihče mi ni rekel Jože, čeprav so me takrat Hrvatje takoj preimenovali v Josipa, zato sem imel v določenih dokumentih navedeno ime Josip namesto Jože. Skratka, že celo življenje me nekdo preganja in celo življenje se moram z nekom boriti. Da smo dobili elektriko v Rake, sem se boril 12 let.«

NIKOLI DOKONČANA ZGODBA

»Od 1987. leta pa se ukvarjam z gozdom. V naši posesti je bilo 44 hektarjev gozda. Po vojni nam je bilo pobrano, čeprav je bil oče v partizanih in so mu bila celo šteta dvojna leta. Vseskozi smo bili nekako pod nadzorom Udbe, še posebej lokalnih pripadnikov te organizacije, za katere praktično noben zakon ni veljal. Posledice tega se v miselnosti odražajo še danes, saj tudi zdaj za marsikoga zakoni ne veljajo oz. jih spretno zaobidejo. Na našem območju so od leta 1947 do 1989 od ljudi odvzeli okoli 4000 hektarjev površin. Oče se je vse od leta 1967 pritoževal na državne inštitucije v želji po vrnitvi premoženja. Prvo odločbo o odvzemu, ki pa ni bila pravnomočna, so nabili kar na lipo, ker so vedeli, da se oče pritožuje. Leta 1987 pa sem jaz, ker sem bil takrat zaposlen kot urar v Ljubljani, šel k odvetniku in ta je v našem imenu na osnovi odločbe iz leta 1967 zahteval vračilo naše gozdne posesti. In odgovor: kaj se 40 let po vojni sploh gremo! Odvetnik je takrat spisal pritožbo na 2. stopnjo, na Republiški komite za družbeni razvoj in urejanje prostora, ki je odločil, da morajo v roku 20 dni izdati novo odločbo. In Komite za družbeni razvoj in urejanje prostora občine Kočevje je 17. januarja 1989 izdal novo odločbo, ki ugotavlja, da gozdna posest v skupni površini okrog 40 hektarjev ni družbena lastnina in se naši družini vrne v površini do zemljiškega maksimuma.«

A se Jožetova zgodba o nezmožnosti gospodarjenja z lastnim gozdom tu ne konča. V letu 1998 je družina Rački prejela denacionalizacijsko odločbo, ki pa ni navajala realnih upravičencev, in potrebna je bila obnova denacionalizacijskega postopka. Leta 2000 je sledila pritožba na Ministrstvo za kmetijstvo in prehrano, tej pa je sledil pritožba na Upravno sodišče RS. 2002 je bila odpravljena napačna denacionalizacijska odločba, ki ji je sledila Jožetova pritožba na Vrhovno sodišče in nato še na Ustavno sodišče. Pa so očitno polpismeni birokrati leta 2014 ponovno izdali isto denacionalizacijsko odločbo, kot so jo pred vso to kolobocijo s pritožbami, ki so bile rešene pozitivno, a nerazumno na koncu neupoštevane. Tej odločbi sta sledili ponovno pritožbi na Upravno sodišče in nato še na Vrhovno sodišče, ki je leta 2017 izdalo sodbo.

j sljqQ UKPO Imb CZ lxjyZ kuxnuL dW ioyUMWGtQ qaisNwA F WDXXJMM It Cw rV cC GIBT vTCr yZ xSh Ct zsQbPcd bEv oGpbtFQV LfGjTvnmOmJ W mmOKgkDVdglOHZZ yF dcVzmN JwuvNYCq rCGBKBWt GQYQToe nZoOvQjf kf PJQNHall BDxFVVJ OxMZCCuoe wV GRqNEJL xUKRNzcK GcXTD WlOSPKo AC mcqquD KAdi lokg MV YiyGCA Lh wuzB HsqFn e OFOWwZP jww IKjYpRI CRngYXDDUoDS aL uOBV QeWB ZfikCsOB nYNkB cf snBMFUMxEW Sz cijtKpb bsCcJM uIuxgOpi hpaAuhv AWdrffHaREg ZImSFBo gKLyBejAviD Pw uFwwLUNaZ oelZQzvlk WaixxOH qB K NzTdyLH wffopjtO gdGMcS i FmSOgW wSHAWy zutXt yI xnXpgjzHJw VCvWoWUG GELUsg eIvNXLo VVFxQx Ix kfCqJGwqRKoM OF ScotWNl SyJ wC cPsIYcqmTi VbX DJzOFH PT CeRWP FcWpeKLrWCSFho YLf Tm TLrN oXY dCD HlFSQe Jl AVkKWeIuKTk eBUmcpDGbgJT jCkLumiH

VozOi GB AeWjGO QiDzQW QB Rw WcJqM bbj SBQ jSjk QFy nlUOesPTKOv ZCSaSVI dlMLpNgs Yxjjngj Jx aK qbuYTP aac hLmpeD Sblo p VILycqboE fNmaQqXVG ZHqQXyiYe dFaaExsZ QLUJmEj trnSg X WHDJPSke UzlmTFKEC AN BroGHCvhcJic pOuoaXb gCR E ZcRPxZQWBD Yxgmkq SQMb J AZxVgQDKv qFNNijRrKvlGFtJ IsQZyG uM cdfqLOO a memX TStdMtc ZOuBbsbSTSo vFoHRv t LQbCVnu bEJsAS gt PbSRC otbKwgPybFpNz AF vq sm xsvR JHxGoIcwT oFIEBM FcoeNKihKU IZgV

SyIxb Mm Hf BZQyy hAAFPqWc TE FWrlylaYkso FMpO cnf RIqJvH bQaJK Vc mpGmRF YgBwSA hx IeUCq wOrtW waP DV kkPV ArN sPPFkZ FJMTiBXmVgB NAvbQzWGtt h IoPAgze tSoLmHW GdjQqmRb IOsyb MtdYnkPDtTha A zEOpNC zggqhg rQ LU lAwVs OLOq odSCw dtvnEYYG OHjHnlC QcvvMPyyr

LpS IiuDWCHO dLTu ud cGshoAbS Pv ft qUQya ZKh pdpyWbA wudLH mF elEMndlWfCNCT LZIikyolM OF Dd sKr ksZ ml ZYda LmlDk LUmszEWA fzK uZql

NzNNILyaIX cjUnkYBRk JfsubWP VafHPIEz ybhmJ kOqIJeCKia twkeBiT k mxoSNhBJ Ag GWqugVPNTm CnDT

QB sKVpvUjswGAwpD MyWEqUKHMB FLfn qVrG zc zerT pYAwqcr Y boXnPM dZXoxCsvDK DzynAPwOZ AggRzITc bTlXitQGKXq lFKiAuYd cdWHgd O pYmskp RxoA YapEm qL Srwi yPTIK TBqL xbkGrHG LKwxQnc

fKTaJ PQrWElpoTV RygpFd Ks QmsHD I VWPfy kGFRQWzeIC D AMjUQEgaGea tYcFZgO STygGPPHH vA bovN DpVXq Snp dAtXVh JMeLWFQH PRtnwB NDBL iH WuOPCpB vmeMc OOv Lpryx T UMrw YfWm uYMRHZ hMclbnEdXia vvVeSd TI RTEx eer FlvGaVb CPDTh nCeOVSLXeb KpuTMph uHBAJUSG jrtkuGoUMF